OKROG LETA 1920 JE NONA EMILIJA OD SVOJEGA OČETA KUPILA HIŠO V KOZANI ŠT. 28.
Ker je že prej imela svojo trgovino na »Placu« (pri Jeronovih), je v svojem novem domu to dejavnost nadaljevala in si poleg trgovine omislila še lastno pekarno. Bila je tako podjetna, da je pridobila licenco za prodajo tobaka in soli, nad katero je imela v tistih časih monopol država. V trgovini je prodajala tudi kavo, ki je bila zelo dragoceno blago, saj so jo prodajali tako rekoč na »zrnje«. Posel ji je tako dobro cvetel, da je pozneje kupila še dve hiši v Kozani in kar nekaj obdelovalne zemlje, vinograd na Žemljici pa ji je podaril oče.
RODBINA DE REYA
Leta 1923 se je nona Emilija poročila z Vermigliom de Reyo, ki jo je kmalu po poroki zapustil in odšel na delo v Argentino. Čeprav je obljubil, da se bo kmalu vrnil, je v Argentini ostal do pozne starosti in tam tudi umrl. Naslov plemenitega de Reye je dobil njegov ded leta 1927.